Portal:Literatura

Hiša Marije Pomočnice
Avtor	Ivan Cankar
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Žanr	roman
Založnik	Lavoslav Schwentner
Datum izida	1904
Št. strani	158

uredi Literarni portal

Knjižévnost ali literatúra, slóvstvo označuje poseben način komunikacije, ki ga prepoznavamo po oznakah njegovih specifičnih oblik, npr. roman, sonet, tragedija, idilična povest. V ožjem pomenu obsega samo dela besedne umetnosti (leposlovje, beletristika), tj. besedil v umetnostnem jeziku, v širšem pa tudi žanre drugačnega značaja: dnevnike, pisma, spomine, pridige, molitve itd.

uredi Izbrano delo

Hiša Marije Pomočnice (COBISS) je roman Ivana Cankarja, izdal ga je leta 1904 L. Schwentner, ponatisnjen je bil leta 1989 (COBISS), 1956 je izšel pri koprski založbi Lipa (COBISS), 1999 pri založbi Karantanija (zbirka Klasiki) (COBISS) in leta 2004 pri DZS v zbirki Slovenska zgodba (Dnevnikova knjižnica, št. 5) (COBISS).

Roman se začne z Malčinim prihodom v Hišo Marije Pomočnice, kamor jo prinese mati. Dogajanje spremljamo preko vsevednega pripovedovalca, ki se postopoma oddaljuje od Malčinega doživljanja bolnišnice in se osredotoča na odnos malih bolnic do življenja in smrti. Slednja je v bolnišnici oziroma hiralnici vseskozi prisotna. Tu spoznamo predrzno Lojzko, ustrežljivo Reziko, Tino, ki je najstarejša in najbolj zrela, slepo Tončko, skrivnostno in samotno Katico, tiho Pavlo, grbavo in robustno Brigito, Minko, ki kmalu po Malčinem prihodu umre, ter sestro Cecilijo, ki je prijazna in usmiljena in edina odrasla oseba, ki ji dekleta zaupajo. V nasprotju z njo so obiskovalci Hiše vedno predstavljeni kot tujci, ki ne sodijo v posvečeni svet Hiše umiranja. Več ...

Arhiv

uredi Izbrani avtor

Alojzij Res, pisatelj, kulturni delavec in posrednik, literarni zgodovinar * 1. julij 1893, Gorica, † 17. maj 1936, Benetke.

Alojzij Res pripada generaciji pisateljev, kot so Bevk, Lovrenčič, Velikonja, Lokar, Gruden in drugi. Po osnovni šoli in maturi (Gorica 1912) je na materino željo stopil v goriško bogoslovje in študij nadaljeval v Stični na Dolenjskem, kamor se je goriško centralno semenišče preselilo na začetku prve svetovne vojne. Intenziven študij in priprave na duhovniški poklic so ga živčno izčrpale, zato ga je prekinil. Zatekel se je v Dolino k sestri Gusti (poročeni Trebše), ki je učiteljevala v Boljuncu pri Trstu, tam okreval, nato pa za vedno opustil misel na duhovniški poklic. Proti koncu vojne so ga poklicali v vojaško službo, ki jo je opravljal v vojnem dopisnem uradu na Dunaju, kjer je bil dopisnik ljubljanskega dnevnika Slovenec za goriški del fronte. Na Dunaju se je vpisal na univerzo, kasneje pa študij nadaljeval v Zagrebu. V letih 1919/1920 je obiskoval predavanja na Filozofski fakulteti v Firencah, ker pa je želel študirati slavistiko, se je prepisal na ljubljansko univerzo. Pod mentorstvom Franceta Kidriča je leta 1921 (ponekod navedeno tudi 1922) doktoriral z disertacijo Bistvo narodne pesmi (po vsej verjetnosti to ustreza današnji diplomi). Z Antonom Bajcem sta bila prva doktorja slavistike na ljubljanski univerzi. Študij je nadaljeval v Firencah in še pred koncem je začel predavati na višji trgovski akademiji Ca' Foscari v Benetkah. Bil je izredni profesor za srbohrvaščino, vodil je tečaje iz ruske literature in poučeval nemščino na znanstvenem zavodu. Več ...

Arhiv

uredi Novi članki

Kategorija Književnost

uredi Navedki

Moje pesmi

Na tujem nas osamljena je vila
s šepetom tajnim tiho navdihnila.
Kakor čez noč, oh, temne, nevesele
v pustinji žalostni smo se spočele.
Samote duh obsipal ni s sijajem,
z ledenim nas je davil ogrljajem.
Da zvezde nam svetlejše so žarele,
krepkeje, veseleje pač bi pele.
To pomni, brate, krivo nas ne sodi!
Prav motri, urni nas in zdrav nam bodi!

(Ivan Trinko: Pesmi, 1897)

Arhiv

uredi Izbrani pojem

Folkloristika je interdisciplinarna veda o folklori (ljudskem duhovnem in materialnem izročilu), povezana z etnologijo in s filologijo.

Slovstvena folkloristika raziskuje slovstveno folkloro, tj. umetnost govorjenega jezika, ki je poleg literature (umetnost knjižnega jezika) sestavina besedne umetnosti. Življenje ji daje tradicija, sporočilo se prenaša ustno, zgolj po spominu, in živi le, če se aktualizira v kratkotrajnih presledkih. Zanjo je značilna variabilnost. Njene terminološke vzporednice, ki so danes že zastarele, so: narodno blago, ustno slovstvo, tradicionalno (tradicijino) slovstvo in ljudsko slovstvo.

Začetek zbiranja ljudskega izročila sega v Veliko Britanijo, v leto 1760, ko je škotski učitelj James Macpherson izdal zbirko Fragments of Ancient Poetry. Nadalje je anglikanski škof Percy objavil dve zbirki izvirnih starih angleških pesmi: Five peaces of unic poetry in Reliques of ancient poetry.

S tujimi pobudami, ki so začele spreminjati odnos do slovstvene folklore, so se srečevali tudi slovenski razsvetljenci. Marko Pohlin je v svoji slovnici Kranjska gramatika (1768) dal pobudo za zbiranje folklornih ljudskih pesmi. Po njegovi zaslugi je Dizma Zakotnik pripravil prvo zbirko ljudskih pesmi. Leta 1788 je Pohlin izdal prvo zbirko ugank (Kratkočasne uganke), njegov zgled pa je pripomogel k prvi zbirki slovenskih pregovorov (Janez Mihelič), vendar so se le-ta izgubila. Tako je najstarejša zbirka pregovorov ohranjena v slovnici (1777) in slovarju (1779) Ožbalta Gutsmana. Več ...

Arhiv

uredi Teme

Ljudje:
Literarni avtorji: seznam slovenskih pisateljev | seznam slovenskih dramatikov | seznam slovenskih pesnikov | seznam slovenskih mladinskih pisateljev
Literarni zgodovinarji: seznam slovenskih literarnih zgodovinarjev | slovenski esejisti | slovenski kolumnisti

uredi Ostali projekti