Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Gangliozídi so glikosfingolipidi, ki vsebuje N-acetilnevraminsko kislino ali drug sialičnokislinski strukturni element[1]. V telesu ga je največ v osrednjem živčevju in je verjetno pomemben za strukturo sinaps.[2]
Izraz gangliozid je leta 1942 prvi uporabil nemški znanstvenik Ernst Klenk in z njim opisal novo odkrite lipide iz možganskih ganglijskih celic.[3]
Zgradba glikozida GM1.
Glikozidi so oligoglikozilceramidni derivati laktozilceramida, ki imajo v svoji strukturi ostanek sialične kisline (najpogosteje N-acetilnevraminsko kislino, redkeje pa drug sialičnokislinski derivat, na primer N-glikolil-nevramisnko kislino (Neu5Gc). Laktozilceramidni derivat je vezan preko α-glikozidne vezi na eno ali več monosaharidnih enot ali na dodaten sialičnokislinski ostanek.[1]
V nakopičeni količini se nahajajo na površini celic: dve ogljikovodikovi verigi v strukturi gangliozida sta ugreznjeni v celično membrano, oligosaharidni del pa se nahaja na zunajcelični površini in predstavlja prepoznavno mesto za zunajcelične molekule in površine sosednjih celic. Največ gangliozidov je prisotnih v osrednjem živčevju, kjer prestavljajo 6 % vseh fosfolipidov.[4]
Možgani vsebujejo 20- do 500-krat več gangliozidov kot druga tkiva; njihova koncentracija je trikrat večja v sivi možganovini v primerjavi z belo možganovino. Nahajajo pa se tudi v drugih tkivih, v znatnih količinah na primer:[1]